Še danes se mi poraja to vprašanje…še vedno sem prizadeta in jezna…Zakaj ??? V sredo me je klicala sestra iz ginekološke ambulante, da moram pridet pod nujno na razgovor zaradi rezultata brisa – vsakemu laiku postane jasno, da to ne obeta nič dobrega. Vajena takih klicev sem se kar takoj odpravila proti zdravstvenemu domu v družbi mojih dveh “angelov varuhov” ( moja Neža in moja ljubezen Igor). Rezultati brisa so bili slabi, zato je sledila napotnica za bolnico in obvezna biopsija – “hvala bogu” sem to že dvakrat dala skozi in sem vedela, kaj me čaka.
Tako smo včeraj vsi trije odšli v bolnico – že prejšnji dan sem se namreč pozanimala, če lahko vzamem otroka s sabo, glede na to, da dojim in se mi zdi nesmiselno dodajati umetno mleko, če je lahko z mano. Pred odhodom na oddelek opraviš pregled za sprejem v spodnjih prostorih bolnice – tu je sledil ŠOK - gospa doktorica mi je namreč rekla, da ni možno , da je otrok z mano – da so se o tem dogovorili in da so poslali dopise v zdravstvene domove….sestra zraven je povedala, da oni tega niso dobili (torej kaj šele izven bolnice). Saj bi človek še nekako sprejel dejstvo, da naj ne bi bilo otroka zraven -toda povedano na malo bolj topel način….že tako prideš tam s slabimi izvidi, pol pa še tak besedni tuš….uffff, v trenutku sem imela solzne oči…. in sem predlagala, da bom pač doplačala, samo, da imam oba ob sebi…ne vem zakaj, ampak zdaj ,ko imam družino me taki izvidi še toliko bolj spravijo na tla. V času samskega življenja sem to nekako “srejela” z lažjim srcem.
Po mojem predlogu o plačilu se je stvar “uredila” tako, da naj bi bila sama v sobi, ki naj bi jo predelali v nadstandarno sobo…ampak hvala bogu smo ljudje in se da vse zmenit, če je le volja. Končalo se je tako, da smo bili res sami v sobi, toda sem “prizanesla” sestri s tem, da mi preurejajo sobo…želela sem si samo bližine ljudi, ki jih imam rada…
METODA , dvomim, da boš kdaj to brala – če pa slučajno zaideš na to stran - HVALA ker si me razumela in mi omogočila, da tistih nekaj ur preživim v družbi ljudi, ki jih imam rada in ki so ravno tako potrebovali mojo bližino kot jaz njihovo.
Vem, da se bom prej ali slej ločila od svojega otroka, ampak zakaj ne omogočit materi, da je v njegovi bližini – sploh po vsem tem, kako se poudarja dojenje, dojenje, dojenje…
…no,to je prvi pogled na morje z glavne ceste (da ne bo pomote, po stari cesti proti morju)..
…tako zgleda viadukt, ko megla objame morje…in v takih trenutkih prekolnem avtocesto in še kaj zraven…kje so tisti časi, ko nam je bila megla tuja…kje so vsi ti gozdovi, ki so nas varovali tega “vraga”…
…in to je še prečudovit pogled na naše morje..da bi se človek samo zjokal..in pol se čudimo, da imamo na obali tako slabo kvaliteto zraka??
