Kako naporno je biti mama…
sem občutila danes, ko smo bili danes pri pediatru (v množini govorim,ker me vedno spremlja tudi moj dragi )….pogorela sem na celi črti…
Danes je bilo po običajnem pregledu (vaganje, pregled otroka kako napreduje z motoriko…) na vrsti tudi prvo cepljenje ; že sama misel na to, me je že doma spravila v obup - priznam, da me je pogleda na injekcijo strah , kar posledično pomeni, da me je bilo tudi danes tega pregleda strah…in to je bila seveda največja napaka, ki sem jo danes naredila…
Povrhu vsega sem bila jaz tista, ki sem našo Nežo držala za noge in hrbet in logično je, da sem svoj strah prenesla nanjo…in to je bila zadnja stvar na tem svetu, ki bi si jo želela…in piku je sledil jok…in z njenim jokom tudi moj…ko začutiš to bolečino otroka…nisem mogla ostat ravnodušna, ker sem se v sebi čutila krivo in odgovorno za njeno bolečino.
Naporno je biti mama…v takih trenutkih, ko bi morala pokazat vso svojo ljubezen, občutek ,da je v mojih rokah varna , sem jaz pogorela…Neža, oprosti ker nisem bila dovolj močna zate…obljubim, da naslednjič ne boš čutila še moje bolečine!!!
9.10.2007 ob 20:48
Ja, to je res, biti mama je naporno, a tudi lepo. Ne sekiraj se, Neža je to že pozabila. Je pa res hudo gledati otroka, kadar so bolečine prisotne.
10.10.2007 ob 16:01
Kar korajžno,saj se boš privadila.
10.10.2007 ob 18:41
itak,da se bom:))…se je vredno,ko jo vidiš odraščat…veselje,da te kap
10.10.2007 ob 19:42
kakor te zdaj boli ta injekcija, te bo vedno bolelo,kadar bo tvoj otrok v kakršnikoli stiski.Vsaj pri meni je tako, še vedno, tudi če sta oba že kar velika.
10.10.2007 ob 22:24
Materinstvo je poseben dar. Prav narobe bi bilo, da s počutiš krivo. Strah je v nas. In prav je da ga je vajina Neža začutila. Čez čas, ti bo ravno ona stala ob strani in ti pomagala , da boš ta strah premagala.
14.10.2007 ob 00:46
Naslednjič ti predlagam, da je ne držiš ti, pa ne za to, da se bojiš… Meni se je zgodilo, ko je bila Ana Tia stara že 3 leta, da sem bil malce nepozoren in je nisem dovolj trdno držal. Stotinka in je šla igla po tleh in Ani Tii smo naredil v roko malce večjo luknjo kot smo načrtovali (se zgodi, pa me ni strah ‘pikanj’)
21.10.2007 ob 08:56
O, te čist razumem,kako ti je. Men je bilo groza potem,ko je bila že Ula večja,ker kot mičkeno so jo 1000 prepikali na EINT. Zdej mi je groza pri njenih 2 letih,ko bomo zopet ponovno hodili na cepljenja v LJ. Naše punče se dere,kot jesihar,sploh ko vidi koga v beli obleki. V vednost v njeni cepilni knjižici je 21 zapisov cepljenja,potem je čisto razumljivo,da se boji,vse kar je belega in iglastega.
24.10.2007 ob 22:17
Le zakaj neki bi se počutila krivo. Jaz sem bila pri obeh sinovih ob cepljenju taka kura, da bi kmalu še sama okrog zletela. TAko, da je to funkcijo moral prevzeti mož, oz. očka.
25.10.2007 ob 22:04
Ja, pri meni je bilo podobno, takoj solzne oči…potem se pa navadiš… Mi smo tudi preživeli korajžno četrto pikico…(ali peto, kdo bi štel)…